Them Moose Rush: Zepaxia

Dostava Zvuka, 2024

Tokrat se nam ponuja redka priložnost, kajti glasba hrvaškega tria Them Moose Rush ne bo le gostja valov Radia Študent, oddaje Tolpa bumov, temveč se bo bend še osebno nadihal zraka naše preljube prestolnice. S koncertom v klubu Channel Zero na Metelkovi bo zasedba okoli devete ure zvečer, če vštejemo še predskupini, predstavila četrto ploščo Zepaxia. Ali se boste z nakupom karte ušteli vi, pa boste verjetno bolj ali manj prepričani ob koncu oddaje.

Hrvaški bend iz Bjelovarja, ki ga sestavljajo kitarist in pevec Nikola Runjavec, basist Branimir Kuruc in tolkalec Vedran Marinko Komlen, ponovno gostuje v ljubljanskem klubu po premoru in raznih turnejah, na katerih je nabiral izkušnje. Koncerte so otvorili velikanom, kot so denimo Arcade Fire, Queens of the Stone Age, Pixies in še marsikdo. Kar so od teh dogodkov počrpali, pa predstavljajo na novem albumu.

Glasba / RŠ recenzija

THEM MOOSE RUSH

Channel Zero je gostil hrvaške prog-rokerje

Pavel Lipovšek

 / 1. 7. 2019

Po obči zvočni sliki projekta Zepaxia sklepamo, da so bend začele mamiti velike množice, ki so jih Them Moose Rush le ogrevali za odmevnejša imena. Velika večina skupin si seveda želi podobnega uspeha, ki pa se najpogosteje zgodi na račun komercializacije glasbe. Nov album je hiperprodukcijsko nasičen s kar šestnajstimi skladbami, za to potezo pa so se glasbeniki najbrž odločili, da lahko polovico namenijo tipanju, polovico pa zvestobi zvoku, s katerim so si pridobili izvorni sloves. Za primer lahko navedemo nekaj komadov, denimo Last Call in Half Gello, ki sta ob pozornem poslušanju različici iste ideje, ubrane na dva načina. Komadi niso tako dolgi, kot na prvi plošči, da ne bi morebiti koga odgnali z nezaslišano minutažo, čeprav na koncu vseh skupaj nanese za skoraj eno uro. Toda tudi že omenjeni Arcade Fire niso bili nikoli znani po vzorčnih dolžinah skladb, pa so si vendarle izborili zavidljiv položaj med velikimi glasbenimi imeni. 

Na albumu poleg omenjenih opažamo tudi druge manevre, ki jih zasedbe navadno uporabljajo v upanju na večji ulov. Ob besedilih, ki so večinoma osebnolirična, se nam včasih prižge detektor za zaznavanje umetno generiranih pesmi, ko slišimo dragulje, kot je live your life ali pa choose your fights. V takšnih in podobnih primerih poskušajo homeopatsko mikrodozirati elemente komercialnega pop rocka, ki se je do danes že povsem izmaličil.

Mogoče bi imeli drugačen občutek, če bi album poslušali v vakuumu, toda razlike so očitne, ko ga primerjamo s prvim albumom Don't Pick Your Noise iz leta 2018. Če je takrat petje Nikole spominjalo na frontmana Zacka de la Rocha iz Rage Against the Machine, se na najnovejšem albumu to umakne vse prepogostemu falzetu, ki čez čas postane nadležen, podobno kot se godi z ameriško zasedbo Portugal. The Man. Še posebej pa se praskamo po glavi, ko se zavemo, da je Nikola vse prej kot šibek vokalist, ki premore povsem korektno in poslušljivo rohnenje v višjih registrih, na prvem albumu pa celo jazzovsko scattanje v komadu Lethal Dose of Pretty. Po drugi strani vokalist s preizkušanjem drugačnih tehnik doseže androgino barvo glasu. Ko smo prvič poslušali ploščo, smo bili namreč prepričani, da si mikrofon izmenjujeta dve osebi.

Glasba / Svaštarnica

Them Moose Rushasta svašta

S hrvaško zasedbo Them Moose Rush o njihovi glasbi + Persian Empire

Marijana Kuljanac

 / 27. 6. 2019

Žal pa moramo pristaviti še en minus. Bend naj bi bil naklonjen eksperimentiranju, vendar tega vsak član ne prispeva v isti meri. Pri bobnanju tako pogrešamo barvitejše vložke na tomih ali pa uporabo drugačnih činel, kar bi skupino približalo še enemu znancu s turnej, bendu Colour Haze. V nasprotju z njihovim bobnarjem se bobnar Them Moose Rush, Marinko, mestoma zdi, kot bi obtičal na snaru in hi-hatu, ker se preveč ukvarja z zapletenimi ritmičnimi vzorci. Nekaj navdiha bi lahko črpali tudi od še enega Zaca – namreč Zaca Farroja iz ameriške zasedbe Paramore, ki je lani na albumu This Is Why pokazal, kako se v progresivnem rocku spogledovati s popom ob v finesah zapletenih, toda nemotečih ritmih. Prav tako so zbledeli elementi nojz rocka, ki jih je zasedba definirala na začetku kariere, danes pa lahko ujamemo le še omiljene odzvene na koncu komadov.

Kot smo že dejali, Them Moose Rush niso opustili vsega, kar jih je na začetku zaznamovalo kot edinstveno zasedbo. Še vedno lahko slišimo uporabo različnih taktovskih načinov, ki se je sicer, roko na srce, umaknila prevladi štiričetrtincev. Obenem včasih spremembe tempa zvenijo skoraj improvizacijsko, toda povsem v sožitju z igranjem vsakega od članov, recimo v komadu Half Gello ali pa Cake Crisis Resolved, ki predstavlja enega od vrhuncev albuma. Razgibanost, ki glasbo benda občasno vleče v smeri math rocka, in težki rifi, ki dišijo po stoner rocku, izvabljajo občutek, da se Them Moose Rush s poslušalcem igrajo žanrski ping pong, v katerem kažejo svojo virtuoznost.

Kot smo bili na začetku zmedeni glede vokala oziroma vokalov, smo zmedeni ostali tudi na koncu albuma Zepaxia. Podobno kot ime zasedbe, ki v resnici ne pomeni nič, ker je neologizem, projekt nima natančno opredeljene identitete, temveč poslušalcu prepusti, da sam ugotovi, kaj pravzaprav je. To se dodatno potencira, ko pogledamo na naslovnico albuma, na kateri vidimo znane stvari, kot so papagaj, miza, superge in tako naprej, ki sestavljajo nekakšno mašino, sami mašini pa ne znamo nadeti imena. Lahko jo le opišemo s sintezo njenih delov. Tako na novi album Them Moose Rush navržejo in na silo skupaj zlepijo kopico idej, ki pa se jih občasno kar ustrašijo kot lastnih, bolj divjih, vsaj za zdaj ukročenih dvojnikov iz preteklosti.